Zakaj rodovnik?

Zakaj rodovnik











Na vseh koncih lahko slišimo, da je rodovnik samo nek list papirja, ki ga potrebujemo le, če hodimo na razstave. Hkrati nas prepričujejo, da so "čistokrvni" psi brez rodovnika boljši, in da res ne potrebujemo "papirja", da lahko imamo pasemskega psa. Zakaj rodovnik ni le list papirja, pa si preberite v nadaljevanju. Kaj je rodovnik?

Rodovnik je kot nekakšen »osebni dokument« psa, na katerem so napisani njegovi osnovni podatki:

• rodovniško ime psa ter rodovniška imena prednikov za 4 generacije nazaj,
  
• datum kotitve, pasma psa, številka vpisa v rodovno knjigo in tetovirna številka, ki se sklada s številko, ki jo ima pes vtetovirano v ušesu ali na notranji strani stegna,
  
• podatki o vzreditelju.
  

V rodovnik pa se postopoma vpisujejo tudi drugi podatki:

• podatki o lastniku,
  
• izvidi zdravstvenih pregledov, ki so potrebni za pridobitev vzrejnega dovoljenja (pri labradorcih so to rezultati slikanja kolkov in komolcev),
  
• telesna ocena,
  
• rezultati delovnih preizkusov za delovne pasme, preizkusov naravnih zasnov za lovske pasme,
  
• uspehi na razstavah in tekmovanjih.
  

Zakaj je rodovnik pomemben?

Iz osnovnih podatkov lahko razberemo, ali rodovnik res pripada določenemu psu (ujemanje tetovirne številke, datuma kotitve, podatkov o vzreditelju ...).Iz zdravstvenih izvidov lahko razberemo, kakšno je zdravstveno stanje psa ter tudi ali ima kakšno dedno bolezen, značilno za pasmo, ki jo lahko prenese na potomce. Pri labradorcih je prav zato potrebno slikanje kolkov in komolcev, kjer se preveri, če ima pes kolčno oz. komolčno displazijo. Telesno oceno dobi pes na vzrejnem pregledu, kjer psa natančno pregledajo, izmerijo in ocenijo. Odlična telesna ocena nam pove, da pes po izgledu ustreza idealni podobi predstavnika svoje pasme glede na pasemski standard. Podobno nam uspehi na razstavah povedo, da je pes vizualno tipičen predstavnik pasme. Zavedati pa se moramo, da je lahko tudi pes brez razstavnih uspehov zelo tipičen predstavnik pasme, vendar pa nima nobenih nazivov, saj lastniki nimajo ambicij v razstavljanju.

Iz preizkusov dela in naravnih zasnov lahko sklepamo o karakternih lastnostih psa, ki so tipične za določeno pasmo. Pri labradorcih kot lovski pasmi se tako preverja prinašanje iz vode in kopnega, strelomirnost, vodljivost in odnos do ljudi in drugih psov.

Kaj mi bo rodovnik?

Ko se odločimo za pasemskega psa, se zanj odločimo zato, ker nam določena pasma ustreza tako karakterno kot vizualno. Le rodovnik nam zagotavlja, da sta oba starša tipična predstavnika pasme (karakterno stabilna, vizualno ustrezata standardu in sta zdrava) in da je enake značilnosti pričakovati tudi pri njunih potomcih.

Kaj pa, če je pes čistokrven, nima pa rodovnika?

Čistokrvnih psov brez rodovnika dejansko ni. V kinologiji poznamo samo pasemske pse (rodovniški psi) in mešance (nerodovniški psi). Izraz čistokrvnost so si bržkone izmislili prodajalci psov, ki so svoje mešance (morda na videz podobne pasemskih psom) tako lažje prodajali. Kaj pa nerodovniški mladički rodovniških staršev? Vsako pasmo odlikujejo specifične lastnosti, ki jih preverjajo na vzrejnih pregledih. Psi, ki ustrezajo pasemskim karakteristikam, dobijo vzrejno dovoljenje, na podlagi katerega njihovi potomci lahko dobijo rodovnike.

Primeri zakaj pes - psica ne dobi vzrejnega dovoljenja?

• Nezadovoljiva telesna ocena: pes oz. psica vizualno preveč odstopa od standarda, da bi lahko še rekli, da je tipičen predstavnik pasme. Je nosilec dednih napak, ki so lahko napake v obliki telesa, višini, obarvanosti, pigmentaciji, ugrizu, pomanjkljivem zobovju, izredno slabem telesnem stanju.
  
• Zdravstvene težave: izvid slikanja kolkov ali komolcev, pregleda oči ali drugega, za vzrejo predpisanega pregleda, je tako slab, da dobi pes oz. psica vzrejno prepoved, saj se s tem preprečuje širjenje dednih bolezni naprej na potomce.
  
• Nezadovoljivo opravljen preizkus naravnih zasnov: pes oz. psica ne kaže tipičnih karakternih lastnosti, ki so značilne za pasmo.
  

Rodovnike dobijo prav vsi mladiči v leglu (ne glede na njihovo število) dveh rodovniških staršev, ki imata vzrejno dovoljenje.

Če mladički nimajo rodovnika, gre za enega od naslednjih primerov:

• vsaj eden od staršev nima vzrejnega dovoljenja. Lahko da psa sploh niso peljali na vzrejni pregled, lahko pa da ima vzrejno prepoved. V obeh primerih je nakup mladička iz takšnega legla velika loterija.
  
• vzreditelj ima z isto psico več kot eno leglo v koledarskem letu. Pravilnik dovoljuje samo eno rodovniško leglo na leto, saj se mora psica po kotitvi odpočiti. »Vzreditelji«, ki parijo ob vsaki gonitvi, psico samo izkoriščajo v reprodukcijske namene. Posledica tega je izčrpana psička, za katero ni primerno poskrbljeno, kar se kaže tudi na slabši kvaliteti mladičev.
  
• vsaj eden od staršev nima rodovnika. Rodovnik, ki vam ga pokaže vzreditelj je bodisi lažen, bodisi pripada drugemu psu.
  
• vzreditelj trdi, da mladiček nima rodovnika, ker je bil nadštevilen. To ne drži, saj vsi mladički v leglu dobijo rodovnik, če le imata starša vzrejno dovoljenje. Gre torej le za »marketinško« potezo, kako mešance prodati kot pasemske pse.
  

V oglasih "čistokrvnih psov brez rodovnika" boste zasledili, da so psi izjemno lepi, zdravi, prijazni, najbolj primerni za družine in še in še. Od prodajalca teh psov boste izvedeli, da rodovnika nimajo zato, ker je z urejanjem papirjev preveč dela, ker je rodovnik drag in nepotreben, ker so psi brez papirjev lepši in bolj zdravi od rodovniških ... Vse to seveda ne drži. Lahko se celo zgodi, da vam tak prodajalec ponudi nakup istega mladička z rodovnikom ali brez, seveda za različno ceno. To je še en nateg, ki vam mora takoj dati misliti. Mladiček ima rodovnik ali pa ga nima. Prodajalec ga ne more priskrbeti naknadno. Če vam torej obljublja rodovnik naknadno, to pomeni edino to, da je rodovnik ponarejen ali pa pripada kateremu drugemu psu, nikakor pa ne dotičnemu mladiču. Če gre za leglo dveh nerodovniških staršev, je zadeva še toliko bolj pereča:

• nihče vam ne more garantirati, da sta starša res iste pasme: nemalokrat gre za naključne paritve, ker lastnik goneče psičke ne pazijo, tako da so mladički ponavadi zmes večih pasem, kar pa se pokaže šele, ko pes malo odraste. Pa tudi v primeru načrtovanih paritev se velikokrat zgodi, da parijo dva psa, ki sta si morda le vizualno podobna, pa čeprav imata pasemsko povsem različne korenine.
  
• prodajalec nima nobenega dokumenta, s katerim bi lahko dokazal, da sta starša res predstavnika določene pasme.
  

Seveda rodovnik še ni zagotovilo, da pes ne bo zbolel. Vendar pa se da z načrtno vzrejo (ki je mogoča le z rodovniškimi psi, ki imajo znano poreklo), pse z zdravstvenimi težavami in prenašalce dednih bolezni in napak izločiti iz vzreje. Za to pa je potrebno opraviti dodatne preglede, ki za sabo potegnejo tudi dodatne stroške.


VIR:

http://luncas.vovk.si/component/content/article/120.html