Ljubljenčki so zakon!


 
KazaloPortalCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
Dobrodošli na najboljšem forumu o živalih. Upamo da se boste zabavali.

Share | 
 

 Za v razmislek vsem

Go down 
AvtorSporočilo
Sammy

avatar

Posts : 17
Join date : 21/12/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Za v razmislek vsem   Pet Dec 24, 2010 12:01 pm

Po več letih smo očitno končno prišli do vzroka Sammyjevega šepanja (vedno na prednjih tacah, izmenjajoče), ki se pojavlja na vsake 3-5 mesecev in traja 2-3 dni brez ostalih simptomov, potem pa je ok. Sicer se jaz najdlje nazaj spomnim šepanja pri njegovih dveh letih, medtem ko naj bi se komolčna displazija, kolikor vem, začela že pred enim letom, ampak možno, da se ne spomnim, ker sem vzroke pripisovala vsemu drugemu, sploh ker je stvar hitro minila samo s počivanjem par dni in je bil dalje brez posledic, še pretirano živahen in precej aktiven je bil (tako je še sedaj). Šele pred nekaj leti me je začelo močno skrbeti, ker se mi je to ponavljanje vseeno zdelo pretirano (ali pa je postalo pogostejše, ne vem). Vmes je imel tudi babeziozo (klopna bolezen) in bi bilo šepanje morda lahko povezano tudi s tem (čeprav ga bolj povezujejo z erlihijo). Pred dvemi leti je bil prvič na rentgenu, vse ok, krvna slika pa tudi.
Pred kratkim je šepal … Začel je v petek, trajalo je še v soboto, nedeljo, ponedeljek zjutraj … Mislim, da je bilo to prvič, ko je v tem enem “obdobju” pojavljanja šepal najprej na eno (v soboto na levo), potem pa na drugo (v nedeljo na desno) sprednjo taco (za petek ne vem, ker me ni bilo doma). Zato sva v ponedeljek šla na tretjo veterino, ker sem dvomom hotela narediti konec. Krvna slika je bila spet ok, zato smo šli na rentgen (3x). Še v ambulanti sem vprašala, ali komolčna displazija ni možna, pa je veterinar rekel, da osteohondritis (OCD) je možen (ena od oblik k. d.). Po treh urah čakanja, skakanja iz prostora v prostor, pa spet čakanja sem končno dobila odgovor in videla rentgensko sliko in mesto, kjer bi se naj videlo, da gre za displazijo.
Zadeva je blaga, zato se bomo zdravili samo s tabletami. Baje se je to včasih operiralo, ampak veterinar pravi, da nima smisla, ker se zadeva čez nekaj mesecev ponovi in se hrustanec odkruši nazaj. Ne vem, če je to res, ker mi vsi pravijo in povsod piše, da je boljše, če se operira, ker potem artritis v starosti ne bo tako hud. Grozno, da ne moreš biti dandanes 100% v nič in nikomur zaupati.

Samojed bi moral pri sedmih letih biti na vrhuncu svoje moči, ne pa da se utrudi po petih minutah igre z žogico … [You must be registered and logged in to see this image.] Res sem razočarana.
Pomembna zadeva pa je to, da je bolezen dedna! Če bi bili starši slikani in diagnosticirani za komolčno displazijo, se jih ne bi smelo pariti in ne bi prišlo do mladičev, ki so to podedovali. Vsa ta leta opozarjam ljudi, ki se zanimajo za nakup, naj premislijo in vse preštudirajo, ne pa da kupujejo psa kot štruco kruha. Nerodovniška “vzreja” ima ogromno ogromno slabih strani, ki škodijo psom, ki se jih na tak način pari, mladičem, ki podedujejo ‘svega i svašta’, sploh pa pasmi, ki se na tak način kvari, tako da na koncu ostanejo samo zmazki, ki še na daleč niso podobni tistemu, kar bi naj predstavljali. Jaz priznam, da sem naredila napako, ko sem vzela psa brez rodovnika in bi se pri 14 letih lahko bolj pozanimala o vsem skupaj (bolj sem se začela žal šele po nakupu), ampak tudi če bi spoznala resnico, je ne bi mogla dopovedati svojim staršem, ki so mi sploh omogočili, da imam psa (po 14 letih želje po psu sem bila srečna, da so mi ga dovolili in bi vzela karkoli).
In potem ugotoviš, da zaupanja vredni vzreditelji rodovniških psov v bistvu ne zaslužijo nič, ker vložijo toliko vsega v leglo (začne se z zdravstvenimi testi in vzrejnim dovoljenjem, plačilom za skok s primernim samcem (za katerega po možnosti narediš kar nekaj kilometrov (da prideš do samca, ki je zdrav in tipičen, ne prenaša dednih bolezni in je komplementaren z rodovnikom tvoje psice), ne pa da pariš za naslednjim vogalom), primerno nego psice v času brejosti, potem pride ultrazvok, pomoč pri kotitvi, včasih carski rez, dohranjevanje mladičev s kvalitetno hrano od tretjega tedna naprej (sicer psico dojenje preveč izčrpa; tudi zaradi tega, ker jim začnejo rasti zobki in nohtki na tačkah (ti se morajo že zgodaj začeti skrajševat) – kar se dogaja pri nerodovniški vzreji), razglistenje, cepljenje po predpisih, kakšen BAER test za sluh, primerna socializacija mladičev v leglu (kar omogoča razvoj v stabilne osebke), skrbno izbiranje bodočih lastnikov in še kaj, kar sem pozabila ali namenoma izpustila (saj gre le za osnutek) – še ena pomembna: če vidiš, da se moraš zelo potruditi, da si pridobiš njihovo zaupanje, potem si na pravi poti, v nasprotju s tistimi, ki ti hočejo takoj enega »podturit«). In ugotoviš tudi, da se ti dolgoročno ne splača kupiti »mačka v žaklju«, ker potem pustiš pri veterinarju itak še n-krat večjo vsoto denarja, kot si ga pustil tem prevarantom, po možnosti še v prvem letu pasjega življenja, ki ga moraš veliko predčasno končati …

Če pa nisi pripravljen par let varčevati (in medtem pridobivati še kako potrebne koristne informacije) in če si ne želiš pasemskega psa, potem je najbolje, da rešiš kakšno ubogo dušo iz zavetišča.

Nerodovniški mladiči so rizična skupina, pri kateri nas ne smejo premamiti uboge očke, ker bomo s tem morda rešili eno dušo, naredili pa mesto za tisoče novih … Dokler bo povpraševanje, bo namreč tudi ponudba in stvar se bo nadaljevala. V nekaterih evropskih državah je nerodovniška vzreja že prepovedana in želim si, da bi Slovenija kmalu sledila.

No, kakorkoli, odkar poznam ozadje okrog vsega tega vključno z vsemi izgovori in zgodbicami (recimo, da “morajo imeti vse psice vsaj eno leglo” – pa še kaj ne), ki jih trosijo šteparji (ljudje, ki nevestno parijo pse, da bi zaslužili) naivnim kupcem, mi niti v sanjah ne pride na pamet, da bi to ponovila. Sedaj hočem imeti vse zdravstvene teste črno na belem pred sabo, poleg vseh ostalih kriterijev, na podlagi katerih bom kupovala naslednjega psa.
Do zdaj so me mnogi spraševali, zakaj sem toliko proti nerodovniški vzreji, ko pa imam sama enega od tam. Takega “brez” problemov. Niso pa vedeli, da sem ogromno vložila v to, da je, kar je. Čas, znoj, tudi solze … Ampak to me je oblikovalo in naredilo močnejšo. Ampak o tem kdaj drugič. V glavnem, že nekaj let opozarjam ljudi na škodljive posledice nerodovniške vzreje, predvsem zdravstvene in vedenjske (na to, da “husky” zraste v mešanca s koker španjelom se itak lahko navadiš). Kot sem napisala, ljudem ni šlo skupaj, da sem proti nerodovniški vzreji in hkrati brez slabih izkušenj. Zdaj se je izkazalo, da bom imela kaj za povedati. In to je tisto, kar je dobrega v tej situaciji, tudi če je vse ostalo slabo …


Avtorica: jaz
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
drejcika



Posts : 5
Join date : 24/12/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Za v razmislek vsem   Pet Dec 24, 2010 12:04 pm

Pohvalno napisano [You must be registered and logged in to see this image.] Zao ljudje pozanimajte se pred nakupom psa.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 
Za v razmislek vsem
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ljubljenčki so zakon! :: Psi :: Nakup-
Pojdi na: